Ali je naravni govorec res vedno v prednosti pri (poslovni) komunikaciji?

Učenci tujega jezika velikokrat komentirajo, da je naravni govorec tako ali tako v prednosti – argumentiram, da ni nujno vedno tako …

Ko učim nemščino na srednji ali višji ravni, pogosto slišim naslednjo izjavo:

Naravni govorec je itak vedno v prednosti, ker govori svoj materni jezik”.

Na prvi pogled se sliši logično, ko pa vzamemo izjavo pod drobnogled, lahko opazimo, da to ni cela resnica.

Uporaba jezika – naravni govorec vs. učenec jezika 

Najprej moramo ločiti med načinom, kako naravni govorec in tujec uporabljata jezik.

Dobro se ve, da mora tuji govorec velikokrat razmišljati o tem, kako bo prav sestavil stavek, in to na več ravneh (besede, besedni red, izgovorjava …).

Zaradi tega imajo tuji govorci težave, ko se pogovarjajo z naravnimi govorci. Človek postane malo živčen, ker gre zdaj zares, in takoj se poslabša raba jezika.

Zato je tudi pomembno, da je vaš učitelj nemščine naravni govorec, da se navadite govoriti z njimi.

Naravnemu govorcu se s tem ni treba ukvarjati, saj zavestno niti ne pozna slovničnih pravil. Naravni govorec mora razmišljati le o tem, kaj želi povedati, ne pa tudi o tem, kako mora stavek sestaviti slovnično – ta proces namreč poteka avtomatsko, podzavestno.

Kaže, da je naravni govorec res v prednosti – vendar se ravno v tisti prednosti, ko lahko stavke sestavlja podzavestno, skriva tudi največja slabost …

Skupinski tečaj nemščine
V prednosti, ko lahko rojeni govorec stavke sestavlja podzavestno, se skriva tudi največja slabost…

Podzavestno velikokrat pomeni resnično

Morda ste že slišali za primer, ko je mama pred sodiščem trdila, da ne ve, kaj se je zgodilo z njenimi pogrešanimi otroki?

Obenem pa je o njih govorili v pretekliku in zato bila obsojena.

Raba preteklika je torej nakazala, da ve, da otroci niso več živi in na podlagi tega so sklepali, da je morala vedeti, kaj se jim je zgodilo. Kot kaže ta primer, igrajo take analize govora med drugim pomembno vlogo v forenzičnem jezikoslovju. 

Nekaj podobnega se je zgodilo moji znanki, ki je nekaj mesecev nazaj izgubila teto, zadnjič pa je rekla: “Nina pa ni taka.” V isti sekundi je bila presenečena, da očitno podzavestno še vedno ni sprejela žalostne resnice.

Majhne besede – velik efekt

Tuji govorec najbolj profitira od tega fenomena, ko se uči prepoznati, razumeti in uporabljati besede posebne kategorije, ki se jim reče členki.

To so besede kot sajpač ali pa.

S temi besedami dodaja naravni govorec podzavestno sporočilo o tem, kako se počuti glede tega, o čemer govori.

Če je učenec pozoren na te besede v govoru sogovorca, ga bo do neke mere lahko “psihoanaliziral”, če pa se tega celo uči, jih zavestno tudi sam uporablja, lahko naravnim govorcem marsikaj implicira (interpretacija jezika je namreč ravno tako avtomatski, podzavesten proces).

V vsakem primeru ima tujec to prednost, da bolj zavestno posluša sogovorca in zato bolj opazi nianse v govoru.

Večjo pozornost, ki jo mora tuji govorec posvečati komunikaciji, lahko torej celo preobrne sebi v prednost.